V tem tako vsakdanjem vedenju se skriva veliko več. Ko začnemo kritizirati ali obtoževati (druge ali sebe) se nam namreč zniža #energija. Znotraj nas takrat lahko opazujemo jezo ali privoščljivost ali #nemoč ali občutek, da nismo videni/ slišani… Izhajamo torej iz nezadovoljstva, morda celo svoje nemoči in to usmerimo v druge. Odpelje nas stran od sproščenosti, dobre volje in pozitivne naravnanosti. Ker smo usmerjeni v negativnost, jo posledično vedno več zaznamo tudi znotraj

…ali bolje rečeno pred določenimi občutki, čustvi,… Pred tistimi ob katerih se ne počutimo dobro ali pa tistimi, za katere so nas naučili, da jih je potrebno skrivati. To so predvsem #jeza, #bolečina, #osamljenost, #občutkitesnobe, #žalost, pa občutek, da nismo dovolj dobri, #strah pred zapuščenostjo / uspehom / neuspehom,… Govorim o čustvih, ki jih ni prav nič zabavno doživljati. Pa vendar je najslabše bežati pred njimi ali se jim izogibati. Jih potlačiti nekam globoko vase.

Poznate tisti #občutek, ko bi najraje odšli … od ljudi, iz situacij? Odšli, ker ne zmorete najti #rešitve, ker imate dovolj vsega, ker ne veste ali je jutri pred vami še slabši dan kot je danes, ker se bojite soočiti, ker vas je strah posledic, ker ni nikogar na katerega bi se lahko zanesli in mu zaupali, …. To in še marsikaj je razlog, da zbežimo. Da bi šli najraje nekam na drug konec sveta, pustili praktično vse za seboj in začeli znova. Vendar #begnirešitev. Slej ko prej v

Upam, da se globoko v sebi zavedate: kjer ste sedaj, ste zaradi svojih preteklih #odločitev. Zato poglejte nazaj samo toliko, da vidite katere so tiste odločitve, ki vas niso podprle. In jih popravite zdaj in se odločite drugače. Vsak novi dan je nov #začetek. Nič še ni izgubljeno. Seveda to ne pomeni, da vam ni potrebno reagirati. Saj poznamo: kar boste posejali, to boste želi. Prevzemite #odgovornost. Če tega še niste naredili, je sedaj zadnji čas. Ker to boste naredili iz

Naši strahovi so lahko razlog, da v življenju obtičimo v situacijah, ki so vse prej kot prijetne ali so celo škodljive. Ob teh strahovih imamo občutek, kot da se enostavno ne moremo premakniti z mesta. Velikokrat se #strahovi pojavijo tudi, ker mislimo, da si ne zaslužimo, da nismo dovolj dobri ali da za nas nekaj ni mogoče. Ali pa se znotraj nas oglasijo #spomini in rane notranjega otroka. Lahko se pokaže kot strah pred tem, da se soočite z neko situacijo ali konkretno osebo

Se kdaj vprašate zakaj nam je tako težko narediti korak iz naše cone udobja? Tudi takrat, ko bi ga res morali? Nikakor ne naredimo koraka stran od naših vzorcev za katere vemo, da nam ne služijo. Si kdaj prisluhnete koliko izgovorov znamo najti zato, da ne naredimo spremembe? Pravi mojstri smo :-). Nekateri dobesedno poženejo korenine in se nikakor ne premaknejo …. Leta vztrajajo v situaciji, odnosu, ki jim res ne služi več. Seveda vedno znova najdejo izgovor, zakaj ne. Niso

….predvsem zato, ker lahko naletimo na mnogo dvomov in #zavrnitev tistih, ki so nam tako ali drugače ''blizu''. Ker ne želimo biti več to, kar smo bili in jih postavimo pred dejstvo, da sledijo #spremembe. Če se za trenutek postavimo v njihovo kožo, je to na nek način razumljivo. Ker spremembe (navadno jih ljudje doživljamo kot nekaj slabega) pač pomenijo, da gremo izven cone udobja. In tisti, ki jih spremembe doletijo, večinoma niso šli skozi isti #proces kot mi. Da bi #kora

V naših najbližjih, najbolj intimnih odnosih smo izjemno ranljivi. Velikokrat tam odpremo srce, tudi če ga sicer ne. In zato so vse bolečine znotraj takšnih odnosov še toliko bolj globoke. Seveda si v takih odnosih želimo bližine, varnosti, odobravanja, sprejemanja, potrditve,… Zato včasih ne postavimo meje takrat, ko začutimo, da gre nekdo preko (lahko to počne čisto nezavedno). Ker bi želeli ugoditi, ugajati, ne želimo 'komplicirati', ker si kljub vsemu ne upamo biti čisto